Štiri leta. Tako dolgo je že HRup tisti dogodek, na katerega se ne le vrneš, ampak ga pričakuješ. Letos je Tehnološki park Ptuj spet postal prizorišče srečanja kadrovskih strokovnjakov, ki se med seboj ne le poslušajo, ampak resnično slišijo. Prav ta razlika se je čutila skozi cel dan.
Po dobrodošlici Petra Ribariča in Petra Ladiča nas je Manuela Pendl ogrela dobesedno in v prenesenem smislu. S praktičnimi vajami je pokazala, kako skrbeti za telo, ki preveč časa preživi za mizo. Gre za preprost, a pogosto spregledan korak k boljšemu počutju na delovnem mestu.
“Umetna inteligenca ne jemlje služb, ampak jih preoblikuje”
Miha Bavec je odprl sklop o zaposlovanju s pomembno mislijo: umetna inteligenca (UI) ne povzroča, da ljudje izgubljajo službe, ampak preoblikuje njihovo delo. Zato danes ne potrebujemo le tehnologije, ampak vodje, ki znajo voditi spremembe.
Zaposleni si ob tej tehnološki preobrazbi postavljajo globoka vprašanja o lastni vlogi in identiteti. Tukaj je naloga vodje, da jim v tem negotovem času ponudi jasne odgovore. “Kadrovski delavci ne smejo biti tisti, ki ščitijo zaposlene pred spremembami, ampak tisti, ki jih pri teh spremembah podpirajo,” je povzel Miha.
Posebej je izpostavil zaposlene tik pred upokojitvijo; tudi njim je treba pomagati razumeti, koliko lahko še prispevajo in kako. Tudi ko rečejo “v teh štirih letih do penzije se pa res ne bom spreminjal.”
Kako zaposlovanje v šestih različnih državah izgleda v praksi, je predstavila Emanuela Medjan iz podjetja Unija ETL. Digitalizacija zaposlitvenega procesa v šestih državah hkrati ni mala reč.
Emanuela je odprto spregovorila o izzivih pred digitalizacijo in pojasnila, kako so prav ti izzivi oblikovali rešitev, ki jo danes uspešno uporabljajo. Poudarila je tudi to, kako so proces prilagodili vsaki državi in koliko prostora ima vsaka država za svoje specifike.
Dr. Marijeta Kobetič je po odmoru odprla tematski sklop vodenja in odnosov. Stavek, ki si ga je zapomnil verjetno marsikdo: mladi danes opazujejo življenja starejših kolegov in se odločajo, ali si tega želijo tudi zase. Vodja, ki izgori za pisalno mizo, ni vzor, ampak je svarilo.
Mlajše generacije na prvo mesto postavljajo sebe, svoj čas, dobrobit in kakovost življenja. Poudarila pa je, da ima vsaka generacija svoje specifike, vodje, ki znajo delati z vsako generacijo posebej, pa morajo biti pravi “umetniki prilagajanja.”
Tanja Dimnik iz podjetja HRC je nadaljevala z drugim primerom iz prakse: kako so pri njih vodje postali aktivni soustvarjalci kadrovskih procesov; od zaznave potrebe po novem kadru, prek zaposlovanja in poskusnega obdobja, vse do mentorstva in kroženja.
Prav tako je razložila, zakaj so se odločili za digitalizacijo teh procesov in kako so se tega lotili. Iskreno je spregovorila tudi o tem, kaj bi naslednjič naredila drugače.
Dr. Peter Dular je prevzel pozornost z nenavadno, a nujno temo: psihopati v organizacijah. Opisal je, kako prepoznamo tovrstne posameznike; ne po videzu, ampak po sledeh, ki jih puščajo za sabo. Kakšen je njihov tim? Kako se počutijo ljudje v njihovi bližini?
Psihopati se namreč znajo predstaviti v najboljši luči prav takrat, ko jih najbolj opazujemo – med razgovorom za službo. Za kadrovnike je imel konkreten nasvet: ne nasedajte idealnemu kandidatu, preverite dejstva v življenjepisu in v izbor po možnosti vključite še koga drugega. Ne pomaga niti psihološki test, saj ga bo psihopat izpolnil idealno.
Okrogla miza o vitalnosti zaposlenih je združila štiri strokovnjakinje, vsako s svojega področja. Manuela Pendl je opozorila, da moramo na vitalnosti delati že zdaj, če si želimo aktivne in zdrave upokojitve; utrujenost, izpuščeni obroki, premalo spanja in ignoriranje lastnega telesa so tiste majhne odločitve, ki se sčasoma seštejejo v bolezen.
Karmen Stariha je k temu dodala podatke NIJZ, ki so bili precej zgovorni: 41 % zaposlenih meni, da so prekomerno obremenjeni in delajo pod pritiskom, 24 % pa jih meni, da v organizacijah ne dobivajo dovolj priznavanja za vložen trud. Vodstveni delavci po njenih besedah pomembno vplivajo na psihosocialna tveganja, a so hkrati sami ena izmed ranljivejših skupin.
Monika Ficjan, psihologinja in vodja kadrovske službe na Interi, je izpostavila, da kadrovska služba lahko ponudi okvir in orodja, odgovornost za lastno zdravje pa ostaja pri vsakem posamezniku. Na Interi psihološko varnost gradijo sistematično; vsak sestanek je priložnost, da morebiti vodja sam prizna napako in s tem pokaže, da je to varno tudi za druge.
Barbara Završnik je zaokrožila okroglo mizo z morda presenetljivo mislijo: “Joga smeha je resna stvar.” Telo in um sta neločljivo povezana, že nekaj minut smeha zniža nivo kortizola, stresnega hormona. Pod stresom vidimo samo problem pred sabo; ko smo dobre volje, smo odprti za učenje, za novosti, za druge. “Skupen smeh ustvari skupno pozitivno doživetje, kar je za ekipo neprecenljivo.“
“Ni konec. Konec bo, ko bom rekla, da je konec.”
HRup smo zaključili z zgodbo, ki je v dvorani za trenutek utišala vse. Mojca Fatur je spregovorila o svoji izkušnji z boleznijo in o odločitvi, ki je spremenila vse. Ko je dobila diagnozo, se je zavestno odločila, da se ne bo osredotočala na bolezen, ampak za pot do zdravja. Z nami je delila zelo lepo prispodobo: “Sem mikrovesolje. Če lahko kdo reče, kaj je možno in kaj ne v tem mikrovesolju, sem to samo jaz.”
Začela je postavljati meje. Sebe je postavila na prvo mesto. In letos je bila z nami na Ptuju; živa priča tega, kar zmore odločnost, ko jo podpre skrb zase.
Hvala vsem, ki ste ta dan soustvarjali z nami. Naslednje leto se spet vidimo.
Slovenščina
Hrvaščina
Srbski
Angleščina
